Here’s an excerpt:

600 people reached the top of Mt. Everest in 2012. This blog got about 5,800 views in 2012. If every person who reached the top of Mt. Everest viewed this blog, it would have taken 10 years to get that many views.

Click here to see the complete report.

Glede tega sem slišal marsikaj, pa vseeno je minilo brez večjih težav. Vseeno je zanimivo prečkati relativno zastraženo mejo, ko pa smo vajeni prostega prehajanja že nekaj časa. Konkretno prehod meje izgleda takole. S kamboškim avtobusom se pripelješ do meje. Potem zapustiš avtobus in mejo prečkaš peš (ter seveda urediš vse potrebne stvari), na drugi strani meje te čaka tajski minibus, ki te zapelje cca 5 km stran. In tam čaka novi tajski bus, ki te odpelje naprej (nas do Bangkoka). Avtobus iz Kambodže na Tajsko (in obratno) ne sme. Carinikom se seveda nikamor ne mudi, zunaj je vroče kot pes, potem zgrešiš vrsto, ali pa ti povejo, da zate velja tusta druga, “ta dolga”… Od meje do Bangkoka je cca 4 ure (zelo hitre) vožnje. Ceste ba Tajskem so bistveno boljše in imel sem občutek, da se vozimo 200km/h:)

Zvečer sva zaužila že nekaj malega Khao San roada. Naslednji dan pa sva si ogledala še par zanimivosti v mestu (pagode) ter se zvečer odpravila na letališče ter proti domu.

Popotovanje je minilo kot bi mignil. Tako rekoč brez težav. Polna sva dobrih vtisov in kar težko se je navaditi znova na klasični tempo življenja.

Upam, da nama uspe v prihodnjih dneh objaviti še kakšen povzetek (stroški, načrt poti in podobno) ter objaviti slike. Kar pa se tiče najinih dožovetij v Kambodži, pa je to to:)

Prva misel, ki se mi utrne ob Siem Reapu je, da to ni Kambodza, kakrsno sva spoznavala skozi najino popotovanje. Namrec, tu je ogromno, ogromno turistov. Tudi sedaj, ko ni visoke sezone. Nadalje, mesto je za kamboske razmere zelo cisto in urejeno, nesteto hotelov, restavracij barov in trznic. Skratka, tomje vse podrejeno turistom. Moram priznati, da nama je bilo na nek nacin po godu, saj nama je lezeren zakljucek cisto prijal. Tudi zato sva si po dolgem casu privoscila evropsko kosilo – pico v italijanski restavraciji (pohvalno dobro).

Popoldne sva tako prezivela ob obiskovanju stojnic in obveznem shoppingu (mimogrede, cene v Kambodzi so se veliko nizje kot na Tajskem/Bangkoku), zvecer pa sva se usedla na visoko teraso enega izmed premnogih barov in opazovala ljudi (ja, tu vidis svasta). Na koncu sva si privoscila se perfektno masazo nog. Se bolj kot masaza pa je bila zanimiva debata z domacini, ki so naju ucili kmerscine in se nama strasno smejali ob lomljenju jezikov. Sva jim pa vrnila milo za drago, ko sva rekla, naj pa oni poskusijo izgovoriti: vrh brda vrba mrda:) Noro popularna zadeva v mestu je masaza nog na nacin, da jih vtaknes v veliki akvarij za cca pol ure, tam pa tisoci malih ribic posrbijo, da izginen tvoja suha/trda koza s podplatov. Hehe, midva nisva poskusila, je bilo pa zabavno opazovati druge, kako so vrescali. Najbolj smesno pa je bilo, ko sta dali noge v akvarij hkrati neka mlada punca in starejsa gospa. Pa so vse ribe navalile na starejso, pri tamladi pa nic. Ljudje zraven so umirali od smeha, gospe pa je bilo malo nerodno!

Se to. Ko sva prisla v Sem Reap, sva imela ze izbran Guesthouse. Na avtobusni postaji sva pobrala svoje nahrbtnike in ravno zelela najti kaksen tuktuk, ko je do naju prisel prijazen mozakar, da naju pelje zastonj, ker je to del avtobusne karte. Takoj nama je bilo cudno, ampak sva rekla OK, ker je izgledal prijazen. In se odpeljemo, pa kar ni in ni najdel najinega hotelcka. Je bil se ful prijazen in kao poklical, pa mu je javljajo, da stevilka ne obstaja. A mozakar je takoj nasel resitev – predlagal je, da naju on zapelje v en fajn hotel. Seveda naju je in seveda je za to dobil provizijo:) Ker pa je bil hotelcek res zanimiv, z bazenom, vkljucenim zajtrkom in na odlicni lokaciji (cena 18USD/noc), sva bila tudi midva srecna. Tako je to v Kambodzi. Vazno je, da smo na koncu vsi zadovoljni:)

Po zajtrku sva se odpravila na sprehod mimo nesteto trgovinic in si ogledala ponudbo. Tu (kot nikjer v Kambodzi) ni velikih shopping centrov, ampak je vsako pritlicje neka trgovina. Izgleda kul (odvisno od kolicine smeti, ki obvezno spadaja zraven v ta kontekst) in nama neverjetno, kaj vse ljudje (se vedno) delajo. Servisi koles, hladilnikov, ur, sivalnice, frizerji, brivci. Dogaja se na polno! Je pa en problem, ki se imenuje vrocina. Ze ob 11.00 je bilo vroce za znoret, zato sva s sprehodom kmalu odnehala. Tako ali tako pa sva bila ze dogovorjena z enim domacinom, ki sva ga v hotelu spoznala prejsnji vecer, da naju odpelje okoli.

Ze pred odhodom sem bral, da v Kambodzi obstaja ostanek zeleznice (torej proge), ki so ga zgradilimse Francozi pred 2. Sv. vojno. Vlaki tu seveda ne vozijo (bojda niti nikoli niso), domacini pa so progo porabili za svoje potrebe. Naredili so si namrec mini vagone – kolesa na katerih je polozena deska iz bambusa (zato se zadeva imenuje bamboo train), dolga 3m. Zadaj je namescen enostaven motor (zvok kosilnice), ki vse skupaj poganja. In to stvar sva sla preizkusiti:) Deluje noro kul. Na vagoncku smo sedeli le ljudje (drugace gor zlozijo se tone razlicne robe) in se odpeljali v neznano. Ker sedis na deskah, malo boli rit, ampak filing je pa bozanski. Tudi zato, ker pred sabo vidis pokrivljene tracnice in ti ni jasno, kako vlakec ne iztiri. Prej kot slej pa se nasproti pripelje drug bamboo train. Aha, kaj pa sedaj!? Kot prvo, vagoncek je narejen (z namenom) tako, da ga razdrejo in sestavijo v 2 minutah. In ko se dva srecata, velja le se pravilo: umakniti (razdreti in ponovno sestaviti) se mora tisti vagon, na katerem je manj ljudi. Hudo:) Sva se mogla s Kajo umikati nasprotnikom!

Popoldne smo se odpeljali se na bliznjo goro, kjer je se eden v vrsti cudovitih templjev. Se bolj fascinanten je pogled na pograjino spodaj, saj se rizeva polja in visoke zelene palme razprotirajo kamor seze oko. Cudovito! Slikanje so nama popestrile opice, ki se veselomigrajo povsod na hribu in opazujejo turiste, ter zganjajo norcije. Na hribu je tudi velika jama, ki je znana ko killing cave, saj so Rdeci kmeri vajno zmetali cca 700 ljudi (zenske in otroke). Seveda jih pred tem niso ubili, ampak v brezno vrgli zive. V spomin na grozote, je v jami ogromna steklena vitrina z okostji umrlih…

Pred odhodom domov smo se ustavili pri vznozju gore. Tam smo opazovali let 5 milijonov netopirjev, ki vsak dan nekaj minut cez 17. uro poletijo na drugi konec pokrajine. Kako noro je pa to videti. Kar ne nehajo leteti in na nebu se pojavi crna siroka cesta netopirjev. Fantasticno!

Dan je bil odlicen. Mesto nama je priraslo k srcu, bolj kot npr. Sihanoukville. Ulice so ciste, ljudje (kot povsod) prijazni, zelo je mirno. Zvecer se klasicna vecerja in priprave na odhod v zadnje in najolj zeljeno mesto – Siem Reap s slovitimi temlji Angkor! Komaj cakava:)

Po prvotnem planu, naj bi sla ze isti dan z nocnim avtobusom do nasledjega mesta – Battambang, vendar se nama je prvic zgodilo, da sva naletela na popolnoma zasedeni avtobus. Malo je to pokvarilo nacrte, saj sva bila primorana kupiti vozovnici za torek zjutraj, kar pomeni da sva izgubila skoraj cel dan (pot od Sihanoukvilla do Battambanga, preko Phnom Penha vzame cca 12 ur). Istocasno je to pomenilo se eno noc v vlaznih bungalovih, z moznostjo predcasnega jutranjega bujenja s strani sosedov. Ampak nimas kaj!

Kot sva dejala, dan sva zelela izkoristiti za lenarjenje in nabiranje novih moci. Odpravila sva se proti “desni” hotelski plazi in se tam dogovorila, da bova cel dan ob bazenu ali na plazi. Placati je bilo potrebno 10USD (vkljucije se welcome drink) za vsakega, ampak je vredno denarja, saj imas zares mir (ni ljudi, ki fehtajo, ni potrebno skrbeti za torbi) in se lahko spocijes. Hotelski kompleks je lep, zelo na nivoju, ima svoj bazen, fitness in spa. Najin dan je tako minil v znamenju lenarjenja, plavanja in legendarnih bitk monopolyja:)

Zvecer naju je cakala “zabava”. Ko sva po vecerji prisla v bungalov, se je najprej iz bungalova malo stran zaslisalo kricanje zensk v smislu. Prileteli sta iz bungalova kot strela in klicale prijatelja. Ko je prisel, sta razlagali, da imata cisto rade zivali, ampak tole je pa prevec. Model je bil pocascen, ker sta ga zenski poklicali in je pogumno stopil v bungalov, potem pa se je le slisalo:” Oooooh my god, this is fucking huge!” Hehehehe. Potem je prisel varnostnik s tisto palico, ki jo imajo na Animal planet za pobirati kace(!!!), ampak iz bungalova ni nic prinesel. Ocitno so zadevo ze prej zbezali iz koce. Na zalost sva bila ravno toliko stran, da se sedaj ne veva, za katero zival je slo. Kolebava med dvema: koscar ali pajek (sam sebe sem preprical, da kace zihr ni bila). Sva bila pa malo privoscljiva, da to noc tudi anglezi ne bodo mirno zaspali:)

Ravno se panika pomiri in midva zacneva pakirati za jutro. Kaja je zunaj obesila brisace in kopalke. Zapre vrata bungalova in cez 5 sekund se pred vrati oglasi zvok, ki ga se nisem slisal v zivljenju. Nekaj med zabo, raco in piskajoco igraco za otroke. In to fuuuul glasno in kar ne preneha. Itak sva se usrala kot pri norcih. Gledava cez okno (v bistvu ni okno, le odprtina in cez njo napet komarnik), pa ne vidiva nic. In potem preneha. Sva si rekla OK, karmoli je bilo, je slo naprej. Ni bilo mimo pol ure, znova isto. In zvok, kot bi prihajal direktno izpred vrat. Fak no. Seveda sva pregledala se cel bungalov, ce je slucajno se kaj notri, pa ni bilo nic. In spet zvok poneha. Midva sva se ulegla, med tem so prislo domov tudi Anglezi (najini prvi sosedje). In ni minilo par minut, ko se zvok znova pojavi. Imava omno tako da vidiva ravno vrata sosedov in prileteli so ven ter gledali, kaj za vraga je to. Jaz sem izkoristil priloznost, ter jih cez okno prosil, da posvetijo se na najina vrata in bungalov, ker se nekaj oglasa ze nekaj casa. Modeli so pregledali vse, nasli pa nic. In tudi zival je utihnila. Ups, tole ni kul. Ugotavljala sva, kaj bi lahko bilo. Po mocnem zvoku sodec, je morala biti zival relativno velika. Verjetno kuscar (kaca zigr ne, hehe), mogoce tudi ptic (amoak pric bi poletel stran, slej kot prej). Potem se je vse znova umirilo in midva sva zaspala, ponoci pa se je zvok se dvakrat ponovil in naju obakrat zbudil. Proti jutru se je umirilo in o zivali in zvoku ne duha ne sluha. Midva pa ze drugo noc neprespana:)

Ker je internet najvolj kul star na svetu, sem si danes, ko to pisem, vzel se cas za bska je in iskanje cudnih zvokov in nasel tole http://en.wikipedia.org/wiki/Tokay_gecko. Na YouTube je veliko videov, kjer se slisi originalni zvok, ki naju je preganjal (npr. http://m.youtube.com/watch?v=dR9tn0yNqQo). Strasil naju je mali, a zelo glasen kuscar! Skratka, ugotovila sva, da ravno Robinson Crusoa nisva, zato bova v nadaljevanju znova spala v guesthouse ali poceni hotelih:)

Sihanoukville je znan po rajskih obalah (kljub temu pa naj ne bi bile primerljive s tistimi na tajskih otokih) in po 24 urnih festah mladine, ki sem pride od vsepovsod. Kot sem napisal ze enkrat prej, zelo sem si zelel prespati kaksno nov v “divjih” bungalovih, zato sva se s Kajo zmenila, da to narediva prav v Sihanoukvillu. Nasla sva celo mini vasico z bungalovi. Pravzaprav gre za hud komercialni trik, ki se imenuje Monkey republic. Imajo velik bar (seveda z nesteto zuri) in za barom omenjene bungalove, ki so pojaseni med rastjem. Vsaj bungalov ima seicer elektriko, nekateri tudi WC in kopalnico (najin) in ventilator. Stvar izgleda hudo zabavna, edini (amoak ne majhni) problem je vlaga, saj v hisicah smrdi po zatohlem (sedaj, par dni po odhodu “pizdim”, ko moram zraciti cunje). Drugi problem je, da jaz znova “z eno ucko” vseskozi cekiram, ce bo kje kaksna cudna zival… Najina sreca je, da sva tu v nizki sezoni, zato tudi v “vasici” ni velikega razvrata. V bistvu je kar mirno. Prvic v celi Kambodzi sva videla, da lastniki lokala/sob obvladajo zadevo. Prodajajo namrec 1000+1 stvar z njihovim logotipom ali napisom Monkey republic, ki je postal prava blagovna znamka. Ob prihodu dobis gratis pivo na sanku, pred tabo pa se bohoti napis, da ob nakupu velikanke (po nase zirafe = 10 pirov) dobis gratis majico. In podobno…

Popodne sva sla prvic na plazo. Ta se deli na (najina delitev): levi del, ki je namenjen domacinom, in budget turistom, kjer ti prodajajo vse zivo, kjer je veliko beracenja, kjer je pivo 0,5USD; srednji del, kjer so v bistvu bolj lokali (in to sanjski, kavci ob plazi,…); desni del, ki je v bistvu plaza ogromnega hotela in jo varujejo hotelsi varnostniki (varujejo le pred tem, da tja ne hodijo domacini). Midva sva na levi strani spila pir, v vodo pa sva skocila na “desni” plazi (sva se itak prescercala, kao hotelska gosta). Ker je nizka sezona je bila plaza prakticno prazna in obcutek na mivki, obdan le s palmami je bil nepozaben. Ze prej sva se odlocila, da v Sihanoukvillu 1 dan zapraviva le za polezavanje, sedaj pa sva nasla tudi primeren kraj. Za ponedeljek sva tako dorekla, da preleziva ob hotelu… Zvecer sva si privoscila najprej rajski koktejl ob plazi, v lokalu kjer sva lahko lezala na blazinah ob morju, kasneje pa se superokusno vecerjo, zacensi z rakci. Ambient je izredno prijeten, sploh, ce si pripravljen placati kaksen dolar vec (za se vedno zelo nizko ceno).