… Domačinu, ki na žalost ni znal govoriti, še ni bilo oditi domov. Nekako smo se sporazumeli, z nožnimi kretnjami, da bi lahko igrali nogomet, saj je bil pesek na plaži mamljiv. Žoge nismo imeli, prav tako se nam ni niti sanjalo, kje bi jo lahko dobil naš novi prijatelj. Odšel je in bili smo prepričani, da se nas je naveličal in ga ne bo več nazaj. A smo se še kako zmotili. Prijatelj se je vrnil, s predmetom, ki ga je poimenoval žoga. Šlo je namreč za mehur neke živali, na eni strani zavozlan, da vsebina (vprašanje kaj je tam notri bilo) ni padla ven. Izgled je bil, kot zelo rabljena žoga za rokomet, ki ima na enem koncu velik “fentilček” za napihniti. Nismo vedeli kaj si naj mislimo, a še preden bi preveč razmišljali, je postavil gole na plaži in smo začeli. “Žoga” je imela zelo nenavadne lastnosti, pri nas bi jo lahko uporabljali za dvoranski nogomet, saj se ni skorajda nič odbijala. Imela je le en, a velik problem. Pravzapreav smo imeli problem mi. In sicer, ko si brcnil v tisti del, kjer je bil vozel… Ni bilo najbolj prijetno:)Kubanski poba je hitro ugotovil, da v nogometu pač ne bo uspešen proti nam, zato igra ni trajala predolgo. Znebiti pa se ga še kar nismo mogli. Sedaj nas je želel naučiti neko igro, ki je spominjala na “zemljo krasti”. Razlika je bila le, da je narisal dve polji, od katerih je bila eno polje Kuba, drugo polje pa ZDA. In v to drugo polje je metal kamenje in veje. Več nam ni uspelo, kljub njegovim velikim naporom, ugotoviti, zato smo tudi to igro raje opustili.

Do nas je prišel “Gangster z mačeto” in vprašal, če smo morde kje videli ključe njegovega avta. Najprej smo se še smejali, češ, kako naj bi jih pa mi videli, kmalu pa smo spoznali, da jih je dečko med tekanjem po rajski plaži izgubil. Katastrofa! Kako bomo pa sedaj prišli nazaj? Signala za telefon itak ni bilo, pešačili pa bi po teh čudnih koncih tri ure ali več. Vsi smo šli v akcijo, ki je verjetno izgledala kot iskanje skritega zaklada in neverjetno, dejansko smo ključe našli nekje v mivki. Še danes ne vem, kako nam je to uspelo, saj plaža ni ravno majhna, hkrati pa smo imeli neznansko srečo, da tistega predela peska ni zalil noben morski val. Ko se je vse srečno končalo, smo se odpeljali, rdeči kot kuhani raki, nazaj v mesto. Mimogrede, na poti nazaj smo si še enkrat ogledali 6 velikih vetrnic, ki naj bi proizvajale elektriko. Voznik je s ponosom razlagal, da je to velika predobitev  na Kubi in da je zanj zaslužen direktno Fidel. Me zanima, kaj bi porekel, če bi se zapeljal po severnem delu Evrope. S “taksistom” smo se dogovorili, da nas naslednji dan zapelje še v Holguin, ko bomo zapuščali mesto in seveda je bil nad predlogom navdušen, saj je vsak naš kilometer, dinar v njegov žep (ali nova nalepka na njegovo Lado).

Zvečer smo doživeli še 13 različno plat Kube. Ob sedenju v (verjetno edinem) lokalčku v mestu in srebanjem piva, se je tja pripeljala skupina starih Nemcev. Z rentanimi Suzuki terenci in polnimi žepi denarja, so bili prevelik magnet za domačinske, ki so se kar lepile na njih. Starčki pa seveda slinasti kot polži…