Jutro v Gibari se je začelo fantastično. Zajtrk na strehi hišice, s čudovitim razgledom na vasico, ki je pravzprav mesto s cca 70.000 prebivalci, nam je vlil energije in znova smo komaj čakali, da se poženemo naokrog. Našli smo banko, kjer smo menjali denar. Kot zanimivost, ko sem uslužbenki ponudil nekaj bankovcev za 20 EUR, je vsakega posebej skrbno pregledala (seveda brez stroja, naklasičen način – priti svetlobi), iz vsakega izpisala serijske številke in mi na koncu pomolila “uradni papir”, ki sem ga moral podpisati. Ni šale tule na Kubi:)

Plaža, ki je bila v neposredni bližini naše hišice, ni bila najlepša, morje pa zelo razburkano. Pravzaprav nas je močan veter kar oviral, zato smo zavili malo bolj proti notranjosti. Bolj smo hodili, slabše so bile ceste, vse več je bilo ubogih stanovanjskih blokov in vse bolj se je videl tisti, ne tako romantični socializem. Trgovinica z nekaj plastenkami vode, 2 kosi mila, kakšnim wc papirjem in napolitankami. Domača mesarija, kjer je glava prašiča pač visela iz nekega kavlja. Zanimivo, veliko je bilo “mini divjih prašičev”, ki jih imajo domačini privezani kar za malo večje kamne. Kakorkoli, ko se je cesta spremenila v težko prehodno pot in ko smo bili domačinom vse bolj zanimivi, smo raje obrnili in se vrnili v mesto.

Ravno, ko smo modrovali kaj bi naredili, smo (niti se ne spomnim kako), naleteli na “vaškega gangsterja”. Kot sem opisal v enem od prejšnjih tekstov (Kuba vozni park), na Kubi nima ravno vsak avtomobila. Večini tistih ki avto imajo, pa si lastijo neko staro ameriško podrtijo z rusko mašino. Naš novi prijatelj, “mulc” star dobrih 20 let, pa je bil lastnik nove, “spimpane”, vinsko rdeče lade. Z litimi platišči in, seveda, zatemnjenimi stekli. Piko na i pa je postavil njegov radio in zvočniki, ki so se v tako mirnem kraju slišali (po mojem) 1 km stran. Ampak ni še konec, češnja na vrhu torte so bile nalepke na avtu. In sicer, nalepke, ki so izgledale kot da je avto prestreljen. Nič nenavadnega za “naše kraje”. Za Kubo pa je to že cela umetnina. Nalepka namreč ni bila sestavljena iz enega kosa (torej, da bi bil izgled nalepke kot luknja od streljanja). Model je iz večih barvnih nalepk, umentiško sestavil tako, da izgleda enako. Mi smo samo gledali in se smejali, a bili hkrati rahlo zaskrbljeni, ko nam je ponudil prevoz na divjo plažo.

Ker pa smo bili 4, smo se znova odločili, da preizkusimo našo srečo. Vzeli smo kopalke, brisače in še par zadev in Gangsta’ nas ke odpeljal… Po asfaltu, po pol asvaltu/pol pesku, pa po pesku, pa po pesku z ogromnimi luknjami. Dejansko takšnih lukenj v življenju še nisem videl (vsaj ne na cesti). Kljub dobrem izmikanju, smo se morali nekajkrat ustaviti in celo iti nazaj, pa poskusiti še enkrat. V okolici nič, samo rastje, na pol džungla, od daleč smo videli morje. V avtu pa reggaeton, trije nabasani zadaj in kolega z našim “vodičem” spredaj. Vozili smo se, verjetno da skoraj eno uro in le upal sem, da bo Lada zdržala. In je zdržala. Prispeli smo do zalivčka, kjer ni bilo nič, le ena prazna hiša, peščena plaža in svetlo modro morje. Na plaži pa številni mali, divji prašički in ena (fletna) domačinka z otroci. Jah, če rečem, da je bil prizor filmski, ne bom pretiraval. Fantastično in nepozabno!

Bali smo se, da bo naš kolega odpeljal, pa nam je rekel, da naj si le vzamemo čas in da bo tudi on malo skočil v vodo. Nadaljevanje je bilo več kot zabavno. Ker je bila plaža primerna za tekanje in smo bili tam sami, smo kar kmalu naredili tekmovanje v šprintu, ki se ga je udeležil tudi vodič (in seveda, kljub trudi, gladko izgubil). Smeh je bil zagotovljen. Od nikjer se je prikazal še en dečko in seveda prišel direktno do nas. Ker je imel težave z govorom in ker špansko ne govorimo, smo imeli veliko težavo razumeti, kaj želi od nas. Kmalu smo izvedeli. Z rokami nam je namreč prikazal, da lahko prinese kokos. Splezal je na drevo in divji, sveži kokos je bil v naših rokah. Kako ga sedaj odpreti? Imeli smo neki mali nožek, pa ni in ni šlo. Lahko bi že ubupali, pa se je pojavil naš kolega Gangsta’… z “mačeto” v roki. Ti šment. Ne vem, kje je našel tisto orodje/orožje, ampak kokos je bil odprt kot bi mignil. Seveda smo ga pokončali enako hitro…