Gostiteljica v Santa Clari (mimogrede, tu smo prvič našli ščurka v sobi… v bistvu se je sprehajal po Blažu) nam je dala naslov, kjer bomo lahko prespali v našem naslednjem mestu – Holguinu. Nabavili smo karte in se, “like a sir”, odpravili tja s klimatiziranim avtobusom. Na Kubi torej lahko uporabiš kakšnega izmed njihovih javnih prevozov, kjer je ponavadi polno do zadnjega kotička ali pa se vsedeš na “turistični bus”. Bistvena razlika je seveda v ceni in luksuzu. Klasični javni prevoz ni problematičen, če gre za krajšo pot. V primeru daljše poti pa ni slabo, ko se vsedeš v hladni avtobus (1 oseba dobi tudi 2 sedeža). Najslabša varianta je (baje) vlak. Kot so nam povedali domačini je proga tako v slabem stanju, da je hitrost vlaka včasih tudi le 10 km/h…

Ko smo bili že prepričani, da sistem predhodno rezervirane sobe deluje super, se nam je zgodilo tole. V mesto smo prišli pozno zvečer. Našli smo taksi, ki nas je zapeljal do naslova, napisanega na listku. In glej ga zlomka, prijazna gospa je povedala, da na žalost pri njej ni prostora za nas. OK, ni problema, saj je kakšna Casa na vsakem vogalu…. Pa je gospa poklicala nekoga, pa še nekoga, pa še naslednjih 5 ljudi. Še kar nič. Po približno pol ure klicanja, nam je povedala, da na žalost ne pozna nikogar, ki bi imel prosto sobo. Mi še vedno nismo paničarili in smo le lepo prosili, naj še malo kliče. Zares je klicala. Vendar v naslednjih 15 minutah še vedno ni našla nikogar. Recimo, da je bila ura že polnoč. Naš taksist je medtem že zdavnaj odpeljal. Gospa je še enkrat povedala, da nikogar ni in nam na žalost ne more pomagati. Nas pa je že malo zajela panika. Na glas smo razmišljali, da bi mogoče prespali kar na trgu sredi mesta, pa nam je dejala, da ni najbolj varno in nas s tem dodatno napsihirala. Ne vem, mislim, da smo bili vse bolj nervozni tudi zato, ker smo bili bolj in bolj utrujeni. Tudi vsi hoteli so bili relativno daleč stran (Lonely Planet). Ko smo že skoraj obupali in rekli, da bomo vendarle morali v hotel, je teta povedala, da ima eno rešitev/sobo, ki pa je malo stran, v vasici Gibara.

Seveda smo takoj “zagrabili”. Ne spomnim se več, kje smo našli nekaga domačina, ki nas je naložil v svoj “ameriški” avto s trei sedeži (oziroma eno klopjo) spredaj in tremi zadaj. Spredaj je z njim sedela še neka bejba, ki ji, to smo videli takoj, ni bilo najbolj všeč, da njen dečko prevaža še turiste. Pot pa je postajala vse bolj pusta – nikjer nič, cesta slaba, zunaj celo dež. Vsi se strinjamo, da je bil to še najbolj “strašen” trenutek našega potovanja. Z lahkoto bi nas namreč lahko odpeljali kamorkoli in naredili z nami, karkoli bi želeli. Ampak kubanci očitno niso takšni, kakrše so bile naše prestrašene misli. Po debelih pol ure vožnje, smo se pripeljali v malo, na pol osvetljeno vasico. Super. Civilizacija. Opa, pa ni bilo še konec. Pritisnemo na zvonec, kjer naj bi spali in kaj se zgodi. Povejo nam, da tu ni prostora. Katastrofa! Nismo bili prepričani, ali se delajo z nas norca ali kaj bi še lahko bilo. Nazaj v avto in gremo iskati naprej. Na srečo smo se zapeljali le še nekaj metrov, ustavili, pozvonili in… Končno so nas pričakali. Izmučeni smo popadali v veliko posteljo, pred spanjem pa pojedli še najboljše, slastne škampe, ki jih je pripravila naša nova gostiteljica. Niti sanjalo pa se nam ni, kam smo pravzaprav prišli…