Če je Havana zanimiva, Trinidad čudovit, je Santa Clara, naše tretje večje mesto na popotovanju, “rjava”. Jup, to je bila naša prva misel, ko smo se iz Trinidada, z majavim taksijem, preko neštetih ovinkov in hribovitega, gozdnega območja pripeljali v mesto Che Guevare. Na poti smo videli, kako živijo ljudje izven mest. Avtomobilov praktično ni, ali pa gre za zelo predelana vozila. Praktično vsako vozilo je obenem tudi “javni prevoz”, kamor se vedno povzpne še enkrat toliko ljudi, kolikor bi se jih po logiki lahko. Zanimivo je gledati, kako vse se ljudje znajdejo. Arhitektura je zelo “boga”, veliko hiš je sestavljeno enostavno iz doma narejenih opek (predvidevam, da iz blata). Električne napeljavi ni prav veliko, prav tako ni GSM signala. In mini vasice se najdejo vsakih nekaj kilometrov. Osebno mi je žal, da se nismo za kakšen dan ustavili ravno tu, da bi zares videli, kako poteka dan teh ljudi.

Santa Clara leži daleč od morja, recimo temu, nekje v osrčju Kube. Najbolj znano (in edino zato tudi zanimivo za večino turistov) je zaradi mavzoleja Che Guuevare in muzeja posvečenega kubanski revoluciji, ki ležita nekaj minut izven centra mesta. V Santa Clari je namreč potekala ena zadnjih bitk Cheja, ko je z uporniki iztiril vlak, poln orožja, namenjenega Batistovim enotam. Vagoni vlaka in buldožer, s katerim so uničili tračnice, je še vedno na “istem mestu” in je muzej na prostem. Seveda smo si stvar ogledali in moram reči, da je bilo fantastično. Pred vlakom vseskozi čaka gospod, ki v dobri angleščini razloži celotno zgodbo in širši pogled na revolucijo in svet danes. Seveda ga je potrbno, kot vladnega uslužbenca, jemati z malo rezerve, pa vseeno, učinek je dosežen. Vsaj mi smo po končanem vodenju odšli naprej z zanimivim občutkom. Potrebovali bi le še olivno uniformo in gremo:)

Ker je mavzolej malo iz mesta, smo našli domačine, ki te za manjše plačilo prevažajo s kolesom. Dogovorili smo se za ceno in znova naredili napako (kakšni naivneži), ko smo že vnaprej plačali tudi za vožnjo nazaj. Voznika sta obljubila, da bosta 100% počakala in naj si le v miru ogledamo stvari (onadva pa bosta sedela v senci). Seveda jih, ko smo prišli nazaj, ni bilo nikjer več. Sicer pa je mavzolej in muzej posebno doživetje. Težko je opisati, vendar je občutek, ko vidiš dejansko, pravo zdravniško haljo Cheja in uniforme njegovih borcev neverjeten. Osebno sem dobil kurjo polt in cmok v grlu. Čeprav (ali pa ravno zato) je muzej opremljen zelo skromno. In ko smo prišli ven, na vroče sonce se mi je zelo, kot da smo prišli iz preteklosti nazaj, v sedanjost. Pred muzejem je ogromna ploščad, ki jo uporabijo za različne prireditve, in seveda ogromen kip Che Guevare. Izjemen občutek, spomin, ki ga nihče od nas ne bo nikoli pozabil.

Sicer mesto ni ravno lepo. Že občutek, da nisi ob morju je tako drugačen, da nam ni bil najbolj všeč. Smo pa našli trgovino z nekim posebnim pivom. V bistvu ni bilo posebniga nič drugega kot to, da je imelo cca 10% alkohola. Napolnili smo nahrbtnik in odšli naprej, s pivom v roki… je Santa Clara postala čudovita:) Vsedli smo se na osrednji trg v mestu, premlevali in opazovali domačine, kaj počnejo. Veliko otrok, ki se igrajo raznorazne igre (in so brez mobilnih telefonov in podobnih naprav), veliko je mladih, veliko starih. Kmalu so do nas prišle stare ženice in poskusile s klasično “finto”, če kupimo stari kubanski denar, kjer je narisan Che Guevara. Po nekajdnevnih izkušnjah smo vedeli, da ne gre za nič drugega kot le kubanski peso (kar pa verjetno kateri turisti niti ne vejo). Kljub temu so ženice vstrajale, naj jim damo kakšen dolar za ta peso. In smo jim namesto dolarja ponudili bombone. Seveda so bile prepričane, da gre za neko “karamelo”, v resnici so bili pa ekstra močni Halls. Mi skorja umrli od smeha, ko so se ženice ob lizanju bombonov pačile, one pa so skoraj umrle od pekočega okusa in nam žugale, da smo jih pretentali. Seveda smo se razšli kot prijatelji. Mi z nasmeškom na ustih, ženice z lepih zadahom v ustih. Ker turitov ni ravno veliko, smo bili tako ali tako zanimivi za vsakogar, ki se je sprehodil mimo. Popoldne se je tako prevesilo v večer, mi pa smo imeli vse več kolegov iz Santa Clare, ki jim je bilo strašno zabavno izgovarjati naša imena…