Prvi dan na Kubi, v Havani je enak ostalim prvim dnem, ko si na popotovanju. Kar (vsaj v mojem primeru) pomeni, da te vsaj enkrat ali dvakrat malo “prenesejo okoli”, saj nimaš pojma kako deluje sistem. Tako se je seveda zgodilo tudi tokrat. Ker sva se s kolegom zbudila zelo zgodaj, sva seveda želela uro izkoristiti za prvi ogled Havane. Najprej malo orientacije, kje pravzaprav smo (je kar problem, ker so se meni vse hiše in ulice zdele podobne), nato pa hop – najdeva modela, ki razvaža turiste. In to na posebnem kolesu:)
Ja, kolo je predelano na način, da zadaj lahko sedita dva, voznik pa poganja. Zadeva izpade zelo zabavna, vse dokler se ne spustiš po klancu navzdol. Voznik namreč odpelje vse klance praktično brez zaviranja, seveda med ostalih prometom (avtomobili, pešci, motorji, avtobusi, konji, tovornjaki,…). Občutek je, da se boš prej kot slej zabil v nekoga in ne bo ostalo od tebe nič. Vendar se je vse končalo OK. No, razen plačila. “Prijazni” voznik nama je namreč povedal, da nama ponudi polovično ceno, ker sva iz bivše Jugoslavije. In ker sva kul. Seveda sva mu z veseljem plačala (med vožnjo pa v eni trgovinici kupila še kolo) in bila presrečna, da sva našla takega poštenjaka… Še isti dan sva ugotovila, da bi se za enak denar lahko vozili vsaj 4 ljudje… Ah ja, vsaka šola nekaj stane.
Ko sta se prebudila še druga dva popotnika, smo se odpravili na peš ogled Havane in nabirati prve prave vtise o Kubi. Najlažje lahko rečem, da je bil prvi vtis – zanimiva arhitektura, ki propada, nora vozila (na “uč” bi rekel, ameriški avtomobili iz 50ih let in ruske Lade) ter izjemno prijazni ljudje. Med našim sprehodom se je namreč večkrat zgodilo, da so nas vabili v domače hiše, na kozarček ruma, na ples (sredi dneva) in podobno. Pravzaprav je občutek neverjeten, filmski. Tudi zaradi vročine in pločevine ali dveh piva, ki smo jih poabsorbirali.
Še ena zanimiva stvar Havane je, da kljub “socializmu”, lahko najdeš trgovski center (ni sicer na ravni Cityparka), kjer lahko kupiš LCD televizijo ali Paul Shark polo majico. Seveda za enako ceno kot v Evropi. Brez težav najdeš restavracijo, bar, v večini le teh pa sedijo turisti. Domačini se zadovoljijo z ulično prehrano (ki je, mimogrede, nesramno poceni) in pijačo (naravni sokovi, ki jih stiskajo direktno pred tvojimi očmi). Mi smo se odločili za kombinacijo – restavracija in ulična prehrana, ki je bila OK. Edina težava je sir, saj po večini (pice in podobni zvitki) uporabljajo kozjega. So pa, kot sem dejal, cene (sploh na ulici) neverjetno nizke. Za plačilo v restavracijah in trgovinah se uporablja konvertabilni peso. Smo pa že takoj na ulici zamenjali nekaj dolarjev tudi za kubanski peso, ki ga uporabljaš za plačevanje na ulici (nekateri so nam sicer rekli, da ne bo šlo – pa vam povem, da gre brez težav).
Havana (in Kuba) je polna zanimivosti, na katere niti ne pomisliš. Najlažje bi rekel, da je mesto živo, barvno, zanimivo. Srečali smo ljudi, ki so počeli… Hm… Kar nekaj! Prodajali ribe, na način kot je na sliki, nosili cel kup časopisa na glavi. Popravljali avtomobile sredi ceste (jup, to ni stereotip, dejansko je tako). Polno lepih žensk. In kar nam je bilo všeč, čeprav so skoraj vsi mladi kubanci “fit”, smo bili njihovim ženskam všeč mi, kljub našim trebuhom:)
Z našim gostiteljem (mimogrede, zaradi podobnosti smo mu nadeli vzdevek “japanska buba”), nam je uredil naslov, kjer bi lahko spali v naslednjih nočeh. Odpravili smo se namreč v Trinidad, ki velja za eno lepših destinacij na Kubi. Rezervirali smo taksi in se odpeljali po zanimivih, dogodivščinah polnih kubanskih cestah in avtocestah. Naj omenim, taksist je imel v avtu navaden CD predvajalnik – takšen, za računalnike. In zvočnike priklopljene na AUX izhod tega predvajalnika. Ker pa je bil že malo zdelan, so zvočniki delovali le, če je voznik kabel ves čas z roko tiščal pod določenim kotom! No, pa je bilo tako, tri ure in več:)
P.S. Dogodek, ki ga ne bomo pozabili. Japanska buba nam je pokazal ventilator, ki je bil v sobi (izgledal je kot avionski propeler) in dejal (ker nismo znali špansko): this OK (in pokazal eno tipko); this khhh (in z gesto pokazal, da nas s pritiskom na drugo tipko lahko ubije elektrika). Mogoče je najbolje pustiti kar izklopljenega? 
