Obisk Dubaja sam po sebi pravzaprav ni bil “počitniške” narave. Tja sva se odpravila zaradi ogleda sejma. Pa vendar, ko si enkrat v Dubaju, je potrebno izkoristiti vsak prosti trenutek in si provoščiti kakšen ogled, sprehod ali kavo v eni izmed nešteti kavarn.

Začetek je bil kar razburljiv. Kaja namreč ni dobila vize. Mlada, študentka (nezaposlena) in neporočena je neposrečena kombinacija za pridobitev vize. Na srečo, nama je vseeno uspelo “pribarantati” težko dosegljivi papir. Kompromis je bil – tranzitna viza (96 ur) in navedba, da je Business Woman. No ja, smo pa nove nazive dobili, kar tudi ni slabo.

Vožnja do Avstrije in let direktno iz Dunaja je obljubljal udobje, kar se je na koncu tudi izkazalo za točno. Brez kakršnih koli težav, prijazni na krovu Emiratesa in dobrih 5 ur je minilo, kot bi švignil. Tik pred letom (torej še na Dunajo), sem se spomnil, da bi bilo najbolje naročiti “airport pick up”, poslal mail v hotel in čakal, kaj se bo zgodilo (glede na to, da sem malo pozen). In prvo pozitivno presenečenje – na letališču sva bila med “pričakovanimi”.

Vožnja do hotela je bila praktično že prvi izlet po Dubaju. Ker je bila oddaljenost dobre pol ure in cesta vozi mimo večine “glavnih atrakcij” (oziroma so tako vidne, da se jih opazi iz vseh možnih položajev). Bila sva povsem fascinirana. Videla sva že marsikaj, toliko ogromnih nebotičnikov, ki so, eden lepši, bolj drugače, zaobljen, od drugega, pa še ne. V daljavi se je bohotil največji nebotičnik na svetu – Burj Khalifa (828 m), desno od naju simbol mesta, hotel Burj Al Arab (jadro).

V hotel sva prispela pozno (ura v Dubaju je 3 ure pred nami), sva pripravila vse potrebno za naslednji dan in obisk sejma in padla v posteljo (ja, je potrebno zgodaj vstati). Baje je bila ura že okoli 2 zjutraj…

Prvi dan sva v celoti izkoristila za ogled sejma, ki je bil , mimogrede, obiskan (s strani obiskovalcev in razstavljalcev) noro dobro. Če primerjam s podobnimi sejmi v Evropi… Tu se recesija ne pozna (no, vsaj ne toliko). Kljub temu, da je bilo za nama verjetno kar nekaj kilometrov hoje, sva se zvečer odpravila do Medinat Jumeriah. Gre za enega najbolj prestižnih turističnih predelov Dubaja, z znanim Burj Al Arab in Jumeirah Beach Hotel (v obliki morskega vala), ter drugimi hotel ter vrhunskimi restavracijami. Malo sva se razgledala po shopping centru, ki je pravzaprav “pokrita tržnica” s trgovinicami, bari, bankami. Torej vsega po malo. Ambient je odličen, prijeten in (verjetno zaradi tega, ker ne gre za pravo tržnico) ni nobenega pretiranega barantanja in vsiljevanja “robe”. Ravno prav, saj se nama niti približno ni ljubilo kupovati, kaj šele pregovarjati za raznorazno kramo, ki jo prodajajo. Jedla sva v morski restavraciji, do katere prideš po umetnem nasipu. No, tudi restavracija je na umetnem nasipu, torej “sredi morja” in vse skupaj je izgledalo noro “šponsko”. Glede hrane tako. Kaja obožuje morsko, jaz je ne maram, pa sem pač popustil in moram potrditi, da se je kar dalo preživeti. Sicer sem za kakšno stvar moral “zamižati”, pa sem vseeno preživel. Prav neverjetno, koliko stvari lahko človek poje surovih in celo meni, da so okusne…